No, tudi zdaj imam čisto premajhen atelje in očitno se mi je nabirala potreba po res ogromnem formatu… Tako je na hitro, čeprav je ideja zorela že zelo dolgo, prišlo do odločitve, da porišem celotno galerijo ZDSLU. Skoraj neprekinjeno štiridnevno risanje (in oglje, kot izjemno izrazno sredstvo), sta me “prestavila” v tisto neopisljivo stanje ustvarjalnega užitka, ki smo ga doživljali med študijem, ko smo risali vsak dan vsaj po pet ur ( ko se tako zelo predaš, da obstaja samo sled tvoje roke in čisto nič drugega…). Čeprav izčrpana, sem bila na koncu vesela predvsem tega, da sem si upala tvegati in da sem si risbo zopet vzela za svojo.