Občasno se izražam tudi z risbo. Po akademski črni ekspresivni fazi nekaj časa nisem risala, a kmalu se je pojavila nežna natančna risba s svinčnikom na malih intimnih formatih. Negovala sem jo 5 let, potem pa je nastopila 13-letna risarska pavza, dokler ni leta 2013 “izbruhnila” risba v ogromni prostorski izvedbi. Z ogljem sem od tal do stropa porisala stene galerije ZDSLU v Ljubljani, kmalu za tem del razstavnega prostora Jakčevega doma v Novem mestu in leta 2014 celotno Galerijo Krško, nekdanjo baročno cerkvico Sv. Duha. Narisala sem gozd, ki je postal razstavni prostor za moja dela in na novo odkrila, kako pomembna je risba v mojem ustvarjanju.
–
Male organske risbe so nastajale med leti 1995 in 2000, dovršene z drobnimi preciznimi potezami svinčnika kot nekakšni spontani zapisi podzavesti. Z izlivom na papir so dobivale lastnosti sproščanja in očiščevanja, obenem pa so bile tudi odraz poglabljanja in meditacije. Želela sem se osvoboditi “grobega” akademskega načina risanja, ki so nam ga z drilom vsakodnevno vcepljali med študijem. V izbiro malega formata pa me je prisilila tudi prostorska stiska, saj dolgo nisem imela ateljeja.



