V svojih delih izkazujem globoko spoštovanje do narave.
Govorim o njenem krožnem gibanju, večnem ponavljanju, menjavanju letnih časov, o harmonični celoti, katere sestavni del smo tudi mi ljudje. O naravnem redu, ki ga mnogi ne razumejo več… Gledalcu dajem naravo za zgled. S tem posredno kritiziram današnjo zaslepljeno potrošniško družbo in njeno odtujenost od narave.
Rada se izražam v različnih medijih, več projektov izvajam vzporedno, saj se dopolnjujejo in prepletajo. V vseh »pripovedujem Veliko zgodbo o naravi«.
Leta 2003 sem začela razvijati cikel slik okroglega formata. Listi dreves ali cvetni listki, ki jih nizam koncentrično iz sredine formata in tečejo preko robov slikovne ploskve, dajejo občutek žarenja v neskončnost. Slike zaznamuje zelo dolgotrajen meditativen proces slikanja z natančnimi drobnimi potezami čopiča. Tudi zato na gledalca delujejo pomirjujoče (kot mandale).
Več let sem nosila okrogle slike v gozd, kjer sem jih v različnih letnih časih razporejala v prostorske postavitve in jih fotografirala v različnih svetlobah dneva. Z „vračanjem“ slik v naravo sem skušala pokazati, da so moja dela del narave.
Večkrat sem tudi razstavljala na prostem, predvsem v parkih in vrtovih.
Prvič sem postavila “Galerijo” na prostem v parku Tivoli l. 1997. Takrat sem na njene platnene stene obesila velike slike štirih praprvin. Želela sem, da gledalec pod nogami čuti zemljo, nad glavo nebo, da živost narave soustvarja razstavo in jo neprestano spreminja.
V zadnjih letih sem se tudi konkretno začela ukvarjati z ustvarjanjem na prostem in „sodelovanjem“ z naravo. Nastajajo intimne „Razstave za ptice in naključnega sprehajalca“. Hitro minljive postavitve so sestavljene iz materialov najdenih v naravi (odpadlo listje, cvetovi in plodovi dreves, odtisi prstov v snegu)… V teh intervencijah na prostem se kot akterka popolnoma zlijem z naravo, sem dobesedno njen košček, kar mi daje posebno zadovoljstvo in občutek izpolnitve.
Slikati sem začela tudi male “rastlinske Portrete”. Portretiranci so sicer navadno ljudje, jaz pa sem z natančnim realističnim načinom slikanja personificirala liste rastlin in s tem skušala opozoriti (spomniti), da je vsak, še tako majhen košček narave kompleksen mikrosistem, ki soustvarja naš planet in je vsekakor vreden naše pozornosti in občudovanja. (Saj je tudi človek samo delček celote narave).
Vzporedno s slikanjem okroglih slik, ki zahtevajo dolgotrajen poglobljen ustvarjalni proces, sem nekaj let tiskala tudi grafike. Gre za male linoreze, ki sem jih poslikala z barvnimi tuši, zato je vsak kos na nek način unikat. Te male „grafo-slikice“ z motivi rož sem potem razporejala v velike postavitve (po 200 kosov in več). Zopet se je pojavila repeticija, kot pri nizanju listkov na slikah. Vsaka posamezna grafika je bila sama zase zaključena celota obenem pa detajl velike „slike“.
Občasno se izražam tudi z risbo. Po akademski črni ekspresivni fazi nekaj časa nisem risala, a kmalu se je pojavila nežna natančna risba s svinčnikom na malih intimnih formatih. Negovala sem jo 5 let, potem pa je nastopila 13-letna risarska pavza, dokler ni leta 2013 “izbruhnila” risba v ogromni prostorski izvedbi. Z ogljem sem od tal do stropa porisala stene galerije ZDSLU. Narisala sem gozd, ki je postal razstavni prostor za moja dela in na novo odkrila, kako pomembna je risba v mojem ustvarjanju.
Od takrat sem še večkrat risala na stene galerij. Za razstavo Gozdni duh je v Galeriji Krško nastala do zdaj največja različica. Za 200 kvadratnih metrov veliko risbo gozda na vbočene stene nekdanje baročne cerkvice, sem potrebovala tri tedne.
Po zaključenih razstavah so bile risbe vedno pobeljene, kar je vsebinsko pomemben del projektov, ki govorijo o stalnem minevanju, vznikanju in prenavljanju.
Ves čas ustvarjanja me spremlja tudi fotografija. Najprej je bila samo “pomagalo” pri slikanju, kmalu nepogrešljiv del ustvarjalnih procesov, dokler ni pri nekaj projektih postala celo glavni ali edini način mojega izražanja, na primer – velik video-projekt “GOZD”, ki je nastajal celo leto, sem naredila v tehniki „time-lapse“ fotografiranja.
Z unikatnimi in hkrati vsem poznanimi igračami, ki vabijo k interakciji vse generacije, želim gledalca nagovoriti še bolj neposredno in mu vsaj za kratek čas ponuditi umik iz materialnega sveta, ki mu ga sicer nudi tudi narava, pa na to dostikrat kar pozabi.
Moje razstave izžarevajo povezanost človeka, narave in umetnosti ter skušajo približati umetnost in (kar je dandanašnji paradoks) tudi naravo – ljudem vseh generacij. So sproščujoče, pomirjujoče, zabavne in poučne. Gledalce napolnijo s toplo zdravo energijo in pozitivizmom.
Vse te značilnosti so se lepo pokazale na razstavi Zavetja. V razgibanih prostorih lapidarija Galerije Božidar Jakac sem iz materialov najdenih v naravi na licu mesta spletla in prepletla forme, ki so gledalce popeljale v večplastne zgodbe o harmoniji človeka in narave.
Kot rezultat povezovanja različnih vej mojega ustvarjanja, je v letu 2017 v neobnovljenih prostorih Galerije Božidar Jakac, ki sem jih smela uporabljati kot atelje, nastal cikel risb na okroglih platnih z naslovom Sanje. Kostanjevica na Krki pa se je, poleg gozdov v okolici Škofje Loke, znova potrdila kot posebno močno okolje mojega navdiha.
CV in pregled razstav/ CV and list of exhibitions
Mateja Kavčič, slikarka 