GOZDNA IGRALNICA, Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka, 2015
FORREST PLAYGROUND, Ivan Grohar Gallery, Škofja Loka, 2015
Mateja Kavčič v svojem najnovejšem projektu Gozdna igralnica nadaljuje svoje dolgoletno raziskovanje narave in njenih temeljnih zakonitosti. Zanimajo jo logika in posledice delovanja njenega sistema ciklične menjave štirih letnih časov, ki opredeljuje naš življenjski prostor. Že od svojih najzgodnejših del dalje (»Galerija«, park Tivoli, 1997) zato združuje svoje osnovno, klasično slikarsko razmišljanje s konceptom prostorskih, »site-specific« postavitev v avtentičnem okolju narave. Njene umetniške izjave, tako intermedijske kot tudi klasične, so tako zasnovane predvsem kot intervencija. V notranji, galerijski prostor pogosto posega z različnimi projekcijami (»Flora in favna«, Mestna galerija Nova Gorica, 2012) in s klasično risbo (»Gozdni duh«, Galerija Krško, 2014) ter ga s tem rahlja in redefinira. Zunanji prostor, zlasti gozdovi, pa ji predstavljajo opazovalnico in hkrati svojevrstni umetniški studio za njene mnoge »land-art« projekte.
Gozdna igralnica je zasnovana posebej za prostor Galerije Ivana Groharja, in sicer kot konceptualna in hkrati interaktivna platforma. Ta zelo osebna umetničina refleksija doživljanja ustroja našega skupnega okolja se odraža zlasti v njenem sistematičnem, a zelo subtilnem beleženju vtisov in podob iz narave ter v dokumentiranju avtoričinih posegov v naravo. S tem ohranja spomin nanje in hkrati tematizira pomen zavedanja njihove minljivosti. Gledalcu nato prepušča, da njeno delo dodatno aktivira. V ta namen je zasnovala leseno sestavljanko, ki nam z modularnim sistemom omogoča, da v poljubnem zaporedju sestavljamo/razstavljamo »njene« podobe. Z animacijsko knjižico (flip-book) pa lahko z dotikom oživimo »ujete/zamrznjene« minule prizore. Čas tako poljubno poženemo ali pa ustavimo, zavrtimo naprej ali nazaj. S tem pristopom avtorica vnaša v postavitev tisti po-treben element procesualnosti, ki pravzaprav osmišlja osnovno zgodbo njenih projektov. Ponuja možnost manipulacije, da v objemu umetniške postavitve sami vplivamo na tok dogodkov, kar v realnem času in prostoru ni mogoče. Gre torej za umetniško izjavo, ki po eni strani razgalja vanitas, kako »neusmiljeno« pušča sled na zemlji in na vsem, kar poganja iz nje. Po drugi strani pa kaže avtoričin romantični beg pred »zobom časa«. Prosta pot domišljije, ki nam jo s postavitvijo ponuja avtorica, tako tudi nas vodi k razmišljanju in iskanju odgovorov na mnoga lastna vprašanja o toku nenehnega spreminjanja, ki je edina nespremenljiva stalnica našega bivanja.
Če bi iskali vzporednice delu Mateje Kavčič, gotovo ne moremo mimo glavnega junaka njenih projektov, ki ga v kontekstu podobne poetike najdemo tudi v delih Franceta Miheliča. Avtorica namreč prav tako v ospredje svojih zgodb postavlja drevo, njegovo skorjo, listje, plodove, mah. Razkriva njegovo ranljivost, ko ga prerašča čas, in hkrati vitalno moč, da temu kljubuje in je kot steber, po katerem se pretaka življenjski sok. To verjetno ni naključje, saj sta oba povezana s Škofjo Loko in sta tako imela priložnost neposredno izkusiti slikovitost njene krajine, ki je vidno podložila umetniški svet obeh avtorjev. Sicer pa narava kot taka, njen zapleten in navdihujoč svet snovi in energije, že od nekdaj fascinira umetnike, ki v njej vedno znova iščejo odgovore na mnoga vprašanja. Vtisnila se je v mnoge podobe, vplivala na mnoge umetniške govorice, a zdi se, da se danes v sodobnih umetniških praksah zanimanje umetnikov zanjo še povečuje. Še posebej, ker meje umetnosti preraščajo svoje stroge nekdanje omejitve in se multidisciplinarno združujejo z znanostjo, sociologijo, ekologijo, politiko. Narava tako ponekod nastopa kot idealizirana, izsanjana in svetla podoba, kakršno poznamo še iz romantičnih, arkadijskih prizorov in impresij, na primer pri Anji Jerčič, Vesni Čadež, Metki Kraševec, Katji Sudec in Joni Zakonjšek. Drugod je spet bolj dramatična in ekspresivna, ujeta v hipu, ko izgublja barvo, gnije, bledi, trohni in temni, tako na primer Mito Gegič in Tina Dobrajc. In prav nekje tu vmes živi tudi refleksija avtorice Mateje Kavčič. Tema narave je priljubljena tudi v kontekstu ekološke problematike, raznih preživetvenih taktik, biologije, družbenih ter psevdoznanstvenih področij in se manifestira v bolj konceptualni obliki, če omenimo na primer dela Boštjana Kavčiča, Jožeta Baršija, Borisa Beje, Polone Tratnik in Maje Smrekar. Mateja Kavčič na to področje ne posega in (za zdaj) ostaja še naprej »nepoboljšljiv« romantik.
Barbara Sterle Vurnik
Mateja Kavčič, slikarka 