ZAVETJA, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki, 2016

SHELTERS, Božidar Jakac Art Museum, Kostanjevica na Krki, 2016

Ustvarjalni opus akademske slikarke Mateje Kavčič je že od začetka prežet z naravo. Najprej jo je interpretirala skozi klasično slikarstvo, kjer je v ospredje stopal organski red, a je ta na slikarski površini kljub temu ostajal nasičen, saj je bilo kljub formalno pravilnim geometrijskim oblikam čutiti notranjo napetost. Zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bo avtorica na svoji razvojni poti prestopila prag okvirja in preko platna stopila v prostor, iz galerijskega prostora pa tudi v naravo samo. Njen pristop je v prvi vrsti izjemno etičen, zato pri njenem delu nikakor ne gre za eksploatacijo narave, temveč ji, prav nasprotno, pri ustvarjanju izkazuje veliko spoštovanje. Pozorna je na menjave njenega ritma in na njene cikle, obrate. Njeno početje je skrajno senzibilno in v naravnem sozvočju. Gre pravzaprav za dialog.

Ti parametri so seveda tudi okvirna izhodišča krajinske umetnosti zadnjih let oz. širše znane pod angleško skovanko Land art, ki se je pojavila na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja kot odgovor na ekspanzijo potrošništva in neodgovorno ravnanje z naravnimi resursi v prid kapitala. Proti temu ni bil imun niti svet likovne umetnosti, v katerem so postulati tržne ekonomije vse bolj diktirali tudi razstavne politike. Umik iz galerij v naravo je bila tako protestna nota takratne mlade generacije, ki je idejne osnove za to prav gotovo našla tudi v idejnih konceptih avantgardnih gibanj tipa Bauhaus in kasneje skozi inovativni proces pedagoškega izvajanja na Black Mountain College, kjer je bil v ospredju ravno odnos do narave. Sedemdeseta so bila tudi že čas ekspanzije elektronskih medijev in s tem tudi globalizacije, zato ta umetniški diskurz istočasno kot v Evropi najdemo tudi pri nas. Med prvimi umetniki gre izpostaviti ime Marka Pogačnika in skupino OHO. S tovrstnim likovnim izrazom se je, skozi Mednarodni simpozij kiparjev Forma Viva, hitro seznanila tudi Kostanjevica na Krki, kjer v parku skulptur še danes najdemo z okoljevarstvenimi problemi prepleteno delo Avstrijca Karla Kesslerja iz leta 1974 ter iz začetka osemdesetih let delo Organska tehnologija kanadskega umetnika Carla J. Ciesluka. Teh poizkusov je bilo tudi kasneje v Galeriji Božidar Jakac kar nekaj, med njimi tudi akcije Mateje Kavčič, ki jih je izvajala skozi pedagoške procese v Galeriji Božidar Jakac.

Tokratni koncept razstave sicer formalno odstopa od izhodišč klasične krajinske umetnosti, saj avtorica z instalacijo ne ostaja v eksterierju, temveč z elementi narave vstopa v razstavni prostor, ki pa spet ni modernistično očiščena bela kocka, temveč z arhaičnimi elementi napolnjen prostor, zato je morala umetnica pri umestitvi izostriti dialog tudi s prostorom. Potrebno je doseči sozvočje, zato je kot osnovo ali prevodnik med interijerjem in eksterijerjem Kavčičeva dno razstavišča prekrila z drobnim prodnim kamnom.

Zgodba, ki jo je umetnica domišljeno umestila v razstavni prostor, je polna simbolov in intuitivnih nastavkov, kot tudi referenc na zgodovino krajinske umetnosti. Koncept postavitve, ki je determiniran že z naslovom Zavetja, seveda ni namenjen zgolj samemu sebi in imanentni estetski komponenti, temveč vzpodbuja in nagovarja k interakciji. Pri tem ne mislim zgolj na obiskovalce, temveč tudi na avtonomnost in izraženo bit naravnih elementov v prostoru, kot tudi na potencialna bitja, ki s temi elementi sobivajo. To pa so lahko bodisi predstavniki živalskega bodisi vilinskega, magičnega sveta. Zavetja so namreč zgrajena vedno za nekoga. Morda me ravno zato celotna postavitev asociira na slikarske svetove, ki jih je znal koncipirati Hieronymus Bosch, o katerem smo letos nekoliko več govorili zaradi 500. obletnice smrt, še bolj pa me postavitev Mateje Kavčič spominja na dimenzijsko sicer majhno, a za zgodovino umetnosti izjemno pomembno sliko kontroverznega angleškega slikarja viktorijanske dobe Richarda Dadda z naslovom The Fairy Feller’s Master-Stroke. O tem delu so pisali in ga interpretirali mnogi, med njimi denimo tudi nobelovec Octavio Paz, pa Neil Gaiman, o sliki poje tudi istoimenska pesem angleške skupine Queen. Gre namreč za izjemno večplastno delo, pri katerem z vsakim pogledom vidimo in tudi čutimo več. Če na prvi pogled uzremo zgolj travne bilke in marjetice, na koncu zremo v celoten univerzum. Tako je tudi pri postavitvi Mateje Kavčič, ki je pri svojem site-specific projektu v veliki večini uporabila lokalni material narave iz bližnje okolice galerije. V prvi prostor nas popelje pot, tlakovana s kokoni praproti. Le-ta ima po ljudskem verovanju čarobne lastnosti. Na Ivanje oziro-ma Kresno noč lahko s pomočjo praprotnega semena dobimo posebno moč in razumemo govorico živali. Praprot torej deluje kot pretvornik percepcije. Asociativno nas popelje v gozd, prostor, ki so mu v mnogih mitoloških kontekstih in verovanjih pripisovali poseben pomen, v njem pa so mnogi častili tudi božanstva. Na koncu sobe se v kotu nahaja največji kokon praproti, ki nas vabi vase. Vabi nas v čudežni svet, kjer je vse drugače, kjer se ra-cionalno merjenje umika otroški intuitivnosti. Znajdemo se v gnezdu (lahko tudi dobesedno) in ga kot takega tudi dojemamo, kot metaforo rojstva, doma in vsekakor tudi ekonomije. Gnezdo je eden od uveljavljenih motivov skozi zgodovino krajinske umetnosti, in to stvaritev lahko beremo tudi kot veliki poklon enemu od vidnejših umetnikov te likovne zvrsti, britan-skemu umetniku Andyju Goldsworthyju. Še en tak poklon umetnice najdemo že v sosednji sobi, kjer naletimo na dolge in prepletene kite, spletene iz trav, v centralnem delu zvite v spiralo. Ta spominja na delo Spiral Jetty, 1970 enega od očetov te likovne zvrsti, ameriškega umetnika Roberta Smithsona. Spirala je seveda simbolično izjemno pomemben element, ki ponazarja duhovno rast in razvoj in je simbol večnosti. Mnogi pa bodo v bajeslovni interpretaciji dela spoznali tudi korespondenco umetnice z zgodbo Zlatolaska ali Motovilka bratov Grimm, saj se kite kot hobotnice raztezajo po vsem prostoru, skozi okna in niše, celo pronicajo skozenj in med drugim segajo tudi ven, v naravo.

Prostore med sabo povezujejo filigranske risbe, izvedene z ogljem direktno na steno. V njih prepoznamo asociativne motive drevesnih listov, med njimi tudi mogočnega hrasta, ki je še posebej pomemben tudi za naš prostor in dejavnost Forme vive. Na njegov pomen velja zato še enkrat spomniti morda skozi mitologijo Slovanov, ki so si svet predstavljali kot veliko drevo, običajno hrast. Veje in deblo so predstavljali živi svet, korenine pa svet mrtvih. Izbor risarskega orodja seveda ni naključen, saj je oglje pravzaprav organski derivat drevesa. Ko se po labirintih prostorov Lapidarija sprehodimo še mimo lebdečih cvetnih vencev in trave, ki raste navzdol, pridemo do zadnjega prostora. Tam se napotimo mimo podobnih kokonov, kot smo jih srečali v prvi sobi, a tokrat senenih, do velikega kupa sena, ki vabi, da se vanj zleknemo. Iz te perspektive pa postane pogled povsem drugačen. Nekdo bo mislil, da je sanjal, spet drugi bo šele nadaljeval pot v sen. Nemara se bosta kje na poti tudi srečala. Horizonti so široki in prostora je za vse popotnike dovolj.

Goran Milovanović

Nazaj na prvo stran