ČAS VODE / TIME OF WATER, Galerija DLUL, Ljubljana, 2022 (Nataša Kovšca)

Stična točka ustvarjalnega dela Mateje Kavčič in Mihaele Ciuha je predvsem subtilno zaznavanje prostora v različnih razsežnostih. Mateja Kavčič se posveča iskanju človekovega izgubljenega stika z naravo, ki se kaže tako v motiviki njenih del in izboru naravnih materialov kot tudi v občasnem ustvarjanju neposredno v naravnem okolju, s čimer se navezuje na tradicijo land arta. V delu Mihaele Ciuha, v katerem sicer ne manjka namigov na krajino in naravne elemente, pa je v ospredju preizpraševanje odnosa med telesom in prostorom, bodisi v intimnem okolju domačega zavetja bodisi v javnem ali zamejenem prostoru, ki ga dojema kot večplastno strukturo, prežeto z zgodovino in spomini.

Avtorici sta tudi skupni projekt zasnovali kot prostorsko postavitev, ki sta jo soustvarili na skupnem poletnem bivanju v Orehovcu in Kostanjevici na Krki med hribi, mostovi in na reki. Postavitev, umeščeno sredi galerijskega prostora, sta poimenovali Čas vode: Mateja Kavčič je iz dolgih zelenih močvirskih trav oblikovala visečo strukturo krožne oblike, ki je hkrati prostor za projekcijo videa Mihaele Ciuha s posnetkom vodne gladine.

Za postavitev, v kateri se tenkočutno prepletajo gibljive podobe, zvoki, organski materiali in njihovi vonji, lahko rečemo, da predstavlja izsek iz naravnega okolja, obenem pa oblikuje imaginarni prostor s poudarjeno asociativno močjo. Gledalec v njem podoživi občutja narave, saj se lahko dotika visečih trav, jih vonja ali se zatopi v meditativne podobe vode, ki spodbujajo k sanjarjenju ali kontemplaciji.

Prostorska postavitev je seveda večpomenska in nam – tako kot vsa dela Mateje Kavčič – govori o cikličnosti časa in človekovi neločljivi vpetosti v naravni red. Podobe žive vode kot enega od štirih primarnih elementov, ki ga pogosto zasledimo v delu Mihaele Ciuha, pa vsebino pomensko razširijo. Vodo so številni filozofi od antike dalje pojmovali kot izvor ustvarjalne domišljije, ki človeškemu snovanju daje moč. Kot brezoblični element, ki odseva mnoštvo raznolikih podob, se voda navezuje tudi na sanjski svet. Avtorici sta pravzaprav namenoma ustvarili prostor za sanjarjenje, ki je obrnjen na glavo, saj trave »rastejo« od zgoraj navzdol, medtem ko se vodna gladina zdi kot sanjska podoba. Svežino vode pa lahko v tem primeru interpretiramo tudi kot simbol prebujenja, povezanega z okoljsko problematiko.

Čas vode je preprosto zasnovana prostorska postavitev z jasno izoblikovano idejo, ki vključuje vse gledalčeve čute. Vsaka avtorica je ustvarila intimno delo, skupaj pa sta oblikovali čutnonazorno vizualno pripoved s poudarjeno simboliko, ki vsebuje tudi univerzalna sporočila. Čas vode je najprej prostor, ki naključnemu obiskovalcu omogoča umik iz vsakdanjosti in za trenutek zadosti njegovi potrebi po miru, samoti in meditaciji v okrilju narave. Obenem predstavlja prostor za osvoboditev misli, saj spodbuja obiskovalca, da pogleda onkraj realnih podob, v svet sanjarij. V instalaciji pa je evidentna tudi kritika sodobne družbe, zazrte v tehnološki razvoj, ki je izgubila intimno vez s harmonijo narave in njenim večnim tokom.                                                     

Nataša Kovšca

Nazaj na prvo stran