DREVO / THE TREE, podstrešje okroglega stolpa Gradu Rahenburg, Brestanica, 2021
Drevo je eden najstarejših simbolov v različnih kulturah in časovnih obdobjih, ki po navadi predstavlja pozitivne pomene: novo življenje, osebno in duhovno rast, povezovanje, spreminjanje, razvijanje, pa tudi minevanje, smrtnosti in določene končnosti. Na simbolni ravni drevo ponazarja krog oziroma krogotok povezovanja zemlje in neba, rojstva in smrti; s svojimi koreninami, pronicajočimi globoko v zemljo, ter s svojo krošnjo, ki se dotika neba, pravzaprav predstavlja nujno sestavo celotnega vesolja.
Kulturnozgodovinska perspektiva simbolike dreves je raznovrstna, čeprav so si pomeni bolj ali manj podobni. V islamu, denimo, poznajo drevo blagoslova, ki pa ne predstavlja niti vzhoda niti zahoda, temveč centralnost oziroma osrediščenje, s čimer pridobiva pomen blagoslova in razsvetljenstva. Budovo drevo, pod katerim je vstopil v nirvano, prav tako predstavlja sveto središče; v krščanski religiji poznamo drevo spoznanja in njegov prepovedani sad. Če pogledamo še malo globlje v zgodovino, v slovansko mitologijo, hrast predstavlja svet, gaj pa gozdno svetišče. Grki so verjeli, da z vsakim posekanim drevesom umre ena nimfa. Nordijska mitologija pozna drevo življenja – igdrasil, ki je raslo v središču domovanja bogov. Tudi na področju psihologije Carl Gustav Jung drevo reprezentira z androginostjo (integracijo moških in ženskih načel) ter posledično individualizacijo.
Očitno torej je, da so drevesa ključna za nastanek sveta in obstanek človeka, ne samo v bajkah, temveč tudi v naših življenjih, saj imajo zdravilno pa tudi energijsko moč. Proizvajajo kisik, so naravni čistilci zraka, omogočajo nam gradbeni material pa tudi pisano besedo. Drevesa imajo edinstveno nalogo, da človeku in vsem živim bitjem omogočajo preživetje. Slovenci smo v tem pogledu med najbolj zelenimi narodi, saj na enega prebivalca povprečno raste vsaj sedemsto dreves. Za kisik se nam torej (še) ni bati.
Drevo življenja, drevo spoznanja, družinsko drevo, drevo sveta: Mateja Kavčič nam tokrat v obliki impresivne ambientalne postavitve, izdelane iz naravnih materialov, predstavlja svoje osebno »umetničino drevo«, ki ga je umestila v veličastno tramovje podstrešja okroglega stolpa rajhenburškega gradu in tako kulturno dediščino prepletla s sodobno umetnostjo. Odprto podstrešje okroglega stolpa na gradu Rajhenburg jo namreč, kot pravi, že samo po sebi spominja na skelet drevesa. Umetnica nas s tem, prek trinajst metrov visokim drevesom nagovarja k premisleku o dilemah sodobnega človeka in sveta v tem – milo rečeno – zmedenem trenutku sodobnega časa. Delo nastaja skozi dolgotrajen proces, ki ga spremljajo meditacija, intuicija, utrinki, situacija, recikliranje, vzorci.
Avtorica se neposredno dotika minljivosti kot osrednjega pojma biti: torej časa, materialov in seveda nas. Njena tematika stalnega spreminjanja, minevanja, izginjanja, porajanja ter neskončne moči narave je sorodna tradicionalni japonski estetiki wabi-sabi, ki pomeni predvsem pogled na svet, osredotočen na sprejemanje minljivosti in z njo nepopolnosti. Umetnica se je prepoznala predvsem v konceptualnih značilnostih estetike in načel omenjenega wabi-sabija, ki vključujejo asimetričnost, hrapavost, preprostost, ekonomičnost, strogost, skromnost, intimnost in spoštovanje naravnih predmetov in naravnih sil. »Wabi-sabi neguje vse, kar je verodostojno, s priznavanjem treh preprostih realnosti: nič ni večno, nič ni dokončano in nič ni popolno.«[1] Današnji pomen wabi-sabija je pogosto zgoščen na »modrost v naravni preprostosti«, tudi na »pomanjkljivi lepoti«.
Wabi-sabi lahko spremeni naše dojemanje sveta do te mere, da postane razpoka v vazi bolj zanimiva kot vaza in daje objektu večjo meditativno vrednost. Podobno je tudi s starajočimi se materiali, na primer goli les, papir ali tkanine, ki s trajanjem postajajo vse bolj zanimivi, saj kažejo patino, ki prek stalnih sprememb zapisujejo spomine oziroma zgodovino. Prav tako Mateja Kavčič v jesenskih odmirajočih listih dreves vidi lepoto z vsemi napakami staranja – lepoto v minevanju, zato jih je vredno portretirati.
Umetnica Mateja Kavčič vsak dan spoznava naravne materiale, jih hrani, preverja, opazuje, poustvarja. Z opazovanjem shranjenih stisnjenih listov rastlin in z vernim odslikavanjem vsakega lista posebej kaže primer zanikanja današnjega prehitrega tempa življenja, kajti proces je zanjo najpomembnejši. Umetnica je tako v nenehnem, a počasi napredujočem in zelo dolgotrajnem procesu dojemanja raznovrstnosti naravnih materialov, kar njenemu ustvarjanju daje izrazit kreativni naboj.
Mateja Kavčič uživa v razstavljanju na prostem; tako je pripravila že vrsto projektov in situ. Začetki segajo v leto 1997, ko je v parku Tivoli v Ljubljani vzpostavila galerijo na prostem, izobesila slike in omogočila gledalcu, da med ogledovanjem umetnin, ki reprezentirajo naravo, to tudi čuti pod lastnimi nogami in nad svojo glavo. Pozneje so kar nekaj let nastajale t. i. intimne Razstave za ptice in naključnega sprehajalca. Šlo je za male, hitro minljive postavitve, sestavljene iz materialov, najdenih v naravi. Umetnica se je v teh intervencijah v maniri land arta kot akterka popolnoma »zlila« z naravo.
Deluje pa tudi obratno: na galerijske zidove od tal do stropa z ogljem nariše gozd, kot je to naredila v galeriji ZDSLU in Galeriji Krško. Po zaključenih razstavah so bile risbe vedno pobeljene, kar predstavlja tudi vsebinsko pomemben del projektov, ki govorijo o minevanju, vznikanju in prenavljanju. Podobni prepleti z arhaičnimi in neklasičnimi galerijskimi prostori so ji vedno v izziv. V razgibanih prostorih lapidarija Galerije Božidar Jakac je iz materialov, najdenih v tamkajšnji okolici, spletla in prepletla forme, ki so gledalce popeljale v večplastne zgodbe o harmoniji človeka in narave. Zelo zanimiva je bila tudi zadnja izvedba v Studiu UGM (Umetnostna galerija Maribor) z naslovom Zatočišče, pri čemer je umetnica zgradila pravo zatočišče v obliki nomadske jurte, bivališča azijskih nomadskih plemen, s čimer je v galerijski prostor vnesla naraven pridih ter poudarila pomen neposrednega dojemanja narave in njenih neskončni oblik. Obiskovalcu galerije je ponudila pobeg iz realnega, »divjega« sveta v objem miru dišečih trav in cvetja.
Veličastno drevo, ki ga je ustvarila Mateja Kavčič na gradu Rajhenburg, je nastalo iz recikliranih naravnih materialov, ki jih je uporabila že v prejšnjih postavitvah. Umetnica večkrat reciklira svoja dela, da lahko nastanejo nova. Tokrat je uporabila skoraj ves recikliran material, zato je sproti nabirala še nove gradnike: struktura drevesa je narejena iz šopkov močvirskih trav in kroglic, oblikovanih iz različnih trav ali vrbovih vej. Dolgo zeleno ostro travo, ki je nihče ne kosi, Kavčičeva nabira na mokriščih v Kostanjevici na Krki, jo prenese v atelje in tam poveže v snope, ki jih najprej posuši, nato pa skrbno zavije in pripravi za transport. Tako sestavni del večjega ambientalnega dela ali prostorske postavitve, enako kot neznatni delčki v naravi, sestavljajo celoto. Gre namreč za zelo počasen proces ustvarjanja, pri čemer je pomemben vsak detajl. Nastajanje drevesa je umetničina vzporednica toku življenja: počasi z že pridobljenimi izkušnjami gradi, napreduje, zori; koraki so majhni, včasih skoraj neopazni. Ves čas hodi po meji, išče ravnotežje, ravnovesje skozi življenje, ki je polno dilem in postavljanja vprašanj. Tako je tudi najnovejša instalacija Drevo zaključen, bogat in samostojen organizem, obenem pa tudi majhen, a nujen del gozda, ki predstavlja združitev celote. Prav tako je tudi v življenju: gre za dolgotrajen postopek nastajanja celovitosti skozi sintezo malih delcev, ki jih umetnica začuti, tipa in nenazadnje tudi vonja.
Mateja Kavčič že od nekdaj verjame v krožno gibanje narave, v večno ponavljanje, menjavanje letnih časov, v harmonično celoto, katere sestavni del smo tudi mi, ljudje. V resnici gre za nietzschejansko »večno vračanje enakega«: gledalcu prezentira naravo kot zgled in s tem posredno, s pomočjo umetniške interpretacije, komentira in tudi kritizira današnjo zaslepljeno potrošniško družbo in njeno odtujenost od narave.
Nina Jeza
[1] Richard Powell, profesor umetnosti in umetnostne zgodovine na Univerzi Duke, Durham, ZDA.
Mateja Kavčič, slikarka 