ZATOČIŠČE, UGM Studio, Maribor, 2021
Slikarka Mateja Kavčič je od zaključka študija na likovni akademiji (1994) do danes prehodila samosvojo ustvarjalno pot, ki je vseskozi najtesneje povezana z naravo − svoj prvi razstavni projekt je namesto v galerijski prostor umestila v ljubljanski park Tivoli (1997). Pozneje je začela slikati okrogle slike z žarkasto razporejenimi listi dreves in upodabljala posamezne liste dreves, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike. Postopoma je prestopila meje slikarstva in začela ustvarjati z naravo in situ ter končno vse te izkušnje fizično prenesla v galerijski prostor. V lapidariju galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je leta 2016 pripravila razstavo Zavetja, ki je bila celostna prostorska postavitev. Gledalcu je ponudila zavetja iz trav, sena, peska, rož in ustvarjalne domišljije. Podobe zavetij pa niso bile zasnovane le za ljudi, temveč za vse, ki so svoje zavetje izgubili na poti razvoja civilizacije: mite, simboliko, tišino, svetost narave, subtilna bitja narave, naravni ritem časa, človekovo potrebo po naravnem zavetju …
Živimo v novi geološki dobi antropocena, v kateri človekovo delovanje podobo Zemlje spreminja bolj kot vsi naravni procesi skupaj. Z izsekavanjem, gradnjo cest in mest je človek preoblikoval polovico zemljinega površja, ki ni pokrita z ledom − usodno pa je vplival tudi na drugo polovico. Plugi in buldožerji premaknejo več zemlje kot vse reke in potoki. Razmerje med ljudmi in prostoživečimi sesalci je 8 : 1; če ob ljudeh upoštevamo še udomačene živali (predvsem krave in prašiče), je to razmerje 23 : 1.* Obdobje antropocena zaznamuje tudi betoniranje planeta, preobilje plastike in množično izumiranje rastlinskih in živalskih vrst. Dokazov o pogubni smeri razvoja je na vsakem koraku dovolj. Kje torej najti zavetje oziroma zatočišče v današnjem svetu? Kakšna je pri tem vloga umetnosti? Kako se preprosto, intimno povezati z naravo?
S temi in podobnimi vprašanji se Mateja Kavčič ukvarja v svojih prostorskih postavitvah. Za spodnji prostor UGM Studia je zasnovala okroglo naravno zatočišče, ki spominja na primarna zatočišča ljudi od začetka časov. Predstavljam si, da bodo obiskovalci v njem za hip pozabili na galerijsko okolje, svoje opravke in čas ter se preprosto prepustili vonju trav, se dotaknili naravnih materialov in začutili željo, da za trenutek obmirujejo. Predstavljam si tudi, da bodo otroci raziskali vsako ped postavitve in bodo nad njo navdušeni.
Mateja Kavčič s svojimi slikami, risbami in grafikami sporoča, da je vsak list drevesa ali trave dragocen in del celote. Je ena tistih umetnic, ki se tako izražajo zaradi sebe in ne zaradi umetniškega trga ali trenutnih umetniških tokov. Povabi nas k drugačni izkušnji in opomni, da smo na svoji veličastni poti napredka ljudje (morda) izgubili nekaj nadvse dragocenega.
Andreja Borin
*Elizabeth Kolbert: “Naravne nesreče niso več naravni pojav”, National Geographic Slovenija, april 2021, str. 14.
Mateja Kavčič, slikarka 