SANJE, Galerija Krka, Novo mesto, 2017
Ustvarjanje Mateje Kavčič se že vrsto let navezuje na naravo in v tem smislu tudi izstopa med slovenskimi likovnimi umetniki. Svoj ustvarjalni navdih črpa iz lastne usklajenosti s pojavnostmi v naravi. Kot pravi sama: »Z razkrivanjem in odslikavanjem njenih detajlov želim opozoriti, da je vsak še tako majhen košček nepogrešljiv gradnik velike celote, katere del smo tudi mi, ljudje.«
Sprva je upodabljala neposredno po naravi povzete motive, ki jih je sčasoma začela konceptualno umeščati v t. i. site specific in land art postavitve, v neposredno naravno okolje, gozd ali travnik. S svojimi okroglimi slikami – tondi – z realistično upodobljeno rastlinsko motiviko in z neverjetno preciznostjo kompozicijskega tvorjenja je naravo z njenimi prvinami vnašala v razstavno-galerijske prostore. V smislu prenosa narave v razstavni prostor je bil eden izmed ključnih poudarkov v njenem dosedanjem opusu projekt Gozdni duh, v okviru katerega je izvedla ambientalno poslikavo z motivom gozda v Galeriji ZDSLU (2013) ter v razstavnem prostoru Galerije Krško (2014), v nekdanji baročni cerkvi Sv. Duha. Risba je v Matejinem ustvarjanju vseskozi prisotna tudi kot samostojna zvrst, čeprav pogosto služi zgolj za osnovo slikarskim upodobitvam ali grafikam. Prav v projektu Gozdni duh pa se je risba v tehniki oglja izrazila v svoji monumentalni različici in v črno-beli s tenkočutnimi niansami izrazila iluzijo naravnega utripa gozda.
Mateja je skozi leta svoje metiérsko perfekcionistično delo ves čas tudi konceptualno razvijala in je v zadnjih letih dosegla svoje zrelo obdobje v smislu konkretnih materializacij idej in doseganja zavidljivih umetniških izrazov. Od leta 2003 so za njeno ustvarjanje značilne slike na okroglih formatih. Kot rečeno, se Matejino ustvarjanje neposredno povezuje in umešča v naravo, ki jo spoštuje in se usklajuje z njenimi zakonitostmi. Nekaj projektov je ustvarjenih in zasnovanih z upoštevanjem principa minljivosti. Posamezen projekt je že v izhodišču prepuščen končnemu propadu, ali pa za materiale konceptualnih umetniških postavitev uporabi najdene in nabrane naravne ostaline, torej posušene trave, listje, cvetove idr., ki jih po izteku razstave v skladu s cikličnostjo časa vrne v naravo in prepusti propadu. V Matejinem delu izstopa tudi serija rastlinskih portretov, v okviru katere je ustvarila majhne formate realističnih upodobitev listov in rastlinskih vejic, ki jim je s personifikacijami vdihnila življenje.
Mateja je ves čas svojega umetniškega dela v prvi vrsti slikarka. Odlikuje se z zavidljivo in izjemno natančno risarsko tehniko, ki jo kombinira s številnimi tehnikami, spretnostmi in z znanjem s področja tradicionalnega slikarstva ter restavratorskih tehnik, ki jih dobro pozna in ima z njimi veliko izkušenj. Natančnost, potrpežljivost in vztrajnost so lastnosti, ki si jih Mateja zagotovo lahko pripiše. Proces ustvarjanja okroglih slik je zelo dolgotrajen. V njenih razstavnih projektih je v zadnjih letih vse bolj prisoten tudi element interaktivnosti oziroma vključevanja obiskovalcev, in sicer s posebej izdelanimi likovnimi deli oziroma eksponati (risbami, pobarvankami, slikovnimi sestavljankami idr.), ki obiskovalce diskretno nagovarjajo k neposrednemu vključevanju in odzivu na ustvarjalni proces.
Njene slike s prehodom kvadratnega okvira v tondo – krog in s kompozicijskimi zasnovami dobivajo pomen mandale – torej slike, ki se v izkustveni duhovnosti uporablja za doseganje stanja transcendence. Številne simbolične konotacije kroga, ki je sicer eden izmed temeljnih simbolov duhovnega in transcendentnega sveta, poenostavljam na pomen popolnosti in celovitosti, pomnoževanje koncentričnih krogov pa na pomen planetarnih gibanj, vesolja in neskončnosti. List, ki vase sprejema sončno svetlobo, je ključni povezovalec neba in zemlje, iz katere raste. Slikarka z izredno natančnostjo in premišljenim kompozicijskim nizanjem ponavljajočih se form rastlinskih listov in z dopolnjujočo barvno gradacijo ustvarja slike realistične otipljivosti. Iz njih je mogoče zaznati skladnost, red in pravilnosti popolnosti Narave. Paralele med arhetipsko simboliko in navidezno površinskimi materialnimi otipljivimi vzorci narave se nadaljujejo in sinhronistično replicirajo onstran zemeljskih dimenzij čutnosti in vidnosti. Krog simbolizira čas, cikličen in neskončen.
Umetnica na razstavi v Galeriji Krka, naslovljeni Sanje, postavlja na ogled risbe (oglje na platnu), ustvarjene v letu 2017. Formalno se risbe zelo približajo grafiki. Izvedba v črno-beli pa poraja vprašanje o pomenu odsotnosti barv, še zlasti, ker gre za rastlinsko motiviko, ki naše čute primarno fascinira z barvami. Namerno siromašna izrazna sredstva tako v sebi nosijo simbolično sporočilo kritike človekovega uničevanja okolja in posledičnega izumiranja čebel, kritike sodobnega sveta in njegove obsedenosti z materialnim potrošništvom, ki temelji na zavajanju z bleščečo zunanjostjo.
Platna so s specifičnimi tehnikami grundirana do te mere, da ustvarjajo gladko podlago in omogočajo drsečo risarsko potezo oglju. Risba je na koncu zaradi občutljivosti tehnike oglja na dotik ustrezno fiksirana oziroma zaščitena, njegov specifičen karakter pa kljub temu ohranja občutek minljivosti in krhkosti. Razstavo dopolnjuje nekaj starejših okroglih slik v tehniki akrila na platnu s koncentrično zasnovanimi listnimi kompozicijami, ki kontrastno poživljajo črno-bele upodobitve. Njihova posebnost je, da so ustvarjene v številnih niansah, s katerimi se konturno tvori prostorsko poglabljanje. Na risbah prevladujejo rastlinski motivi – gozd, praprot, grmičevje, vejevje in drevje. Nekaj risb je centralistično zasnovanih in razvijajočih se, večina pa jih je zasnovanih v smislu kadriranja, izreza pogleda v gozd. Ti hipno zasnovani kadri delujejo kot sekvenčni postanki, kot sporadični sanjski prizori v svetu odsotnosti barv. Kompozicije so dinamično zasnovane, s ponavljajočimi se linijami in vzorci, ki na eni strani potrjujejo prisotnost matematičnega reda v naravi, na drugi strani pa s kompozicijskimi poudarki potrjuje posamezne odklone, ki so povod razvijanja dinamike in spreminjanja. Ritmična dinamika kompozicij iluzionistično ustvarja življenjski utrip gozda in narave. V smislu barvne askeze nas umetnica nagovarja k minimalizaciji materialnosti, razkošja in udobja. Sporoča nam, da za doseganje ponotranjene izpolnitve ne potrebujemo veliko zunanjih dražljajev.
Katja Ceglar
Mateja Kavčič, slikarka 