HUMUS, Galeriji Instituta »Jožef Stefan« (2018)

KUKALA

Ustvarjalni svet Mateje Kavčič je že od nekdaj zelo tesno povezan z naravo. Razume jo ne le kot nekaj očem lepega ali ljudem koristnega, ampak tudi kot izvor življenjske sile in zrcalo toka časa. Kot nekaj nenehno spreminjajočega se, nekaj, ob čemer se zavemo pomena minljivosti trenutka. Vidi jo kot svet cikličnega odmiranja, razkrajanja, preraščanja in ponovnega rojevanja. Prav  ta procesualnost je tista, ki opredeljuje sam značaj njene umetnosti in določa podobo in vsebinski kontekst vsakega njenega dela in projekta.

Avtoričina dela so kot kukala v srce narave. Bolj kot pogledi od daleč  jo zanima »mikroskopski« utrip tega srca v podrasti gozdov. Namesto svetlobe cvetočih travnikov, sončnih zahodov, poljskega zraka ter impresivnih razgledov, ki so jim dovolj pozornosti namenili pred sto leti  impresionisti, se sama obrača drugam. Pod bleščavo išče še njeno drugo, prav tako resnično, a le manj opazno plat.  Svoj pogled spušča navzdol, k njenim tlom. Zlasti v pozabljene , neprehojene poti, med spregledane bilke, ki jih običajno v vsej žareči lepote drugi prezremo. Namesto perspektive ptice v letu za svoje očišče raje izbere oster plazilski pogled,  ki mu ne uide še tako upognjena veja, trava, list. S formatom slike doseže, da njen pogled simbolično posvoji tudi gledalec. Na njenih delih ne pogrešamo barve kot take, saj z gostoto risbe ustvarja potrebno svetlobo. S tem v ospredje postavi in povzdigne detajle vsake posamične rastline, vsako še tako navadno travo, praprot, mah.  Ritmično niza ta svoja kukala in daje videz, kot bi se skupaj z njo sprehajali skozi »hosto« in »gmajno« mističnih Gorajt Škofje Loke, blizu avtoričinega doma, kamor se sama rada poda, in ki niso brez razloga očarale že slikarja Ivana Groharja in Gvidona Birollo.

Mateja Kavčič se pri svojemu načinu ustvarjanja izrazito izraža konceptualno in v tradiciji »land arta«. Čeprav v tokratnem projektu najnovejših razstavljenih del ne spreminja krajine konkretno in ne pušča v njej sledi, pa vendar udejanja svoj poseg vanjo s konceptom rituala hoje po njej. Z vsakim vstopom vanjo sistematično nadgrajuje svoj projekt, ki  je zato pravzaprav delo v nastajanju (»work in progress«). Svojo hojo in misli ob njej zapisuje na različne načine. Rezultat so tokrat dela, narejena z ogljem na platnu. So postaja v projektu, ki nastaja v daljšem časovnem obdobju in se razteza vse od njene hoje po gozdu, fotografiranja izginjajoče narave, »zamrzovanja« podob do trenutkov, ko jih seli v različne prostore, sestavlja in nato odhaja v gozd po nove. Je spretna in pronicljiva nabiralka, ki trga iz pozabe izreze na videz nespektakularnih podob, ki pa v resnici predstavljajo srce in ožilje narave. Humus v katerega sicer vse razpade, a iz njega tudi ponovno izraste.

Barbara Sterle Vurnik

(besedilo v zloženki ob razstavi Humus v Galeriji Instituta »Jožef Stefan«), 10. 9. – 11. 10. 2018)