BARVANKA, Galerija Pogled, Kamnik, 2018

Vstopamo v bel prostor. Na stenah nas z vseh strani obkrožijo travnate bilke, drobne cvetke, delci gozda, praprotna podrast. Med njimi se nam zarišejo že videne, uhojene poti, po katerih stopamo. Ko zapremo oči, lahko slišimo tišino in sladek zvok vetra, ki se preganja po travniku, med vejami visokih dreves, ptičji zbor vsevprek. Mateja Kavčič nas vsakokrat, ob vsaki novi postavitvi opomni, da smo ljudje le delci v izobilju narave, tako zelo odvisni od njenih danosti, njene dobrote, ki navkljub številnim spodrsljajem, ki jih človek vsak dan naredi proti svoji največji zaveznici, še vedno, večinoma, obdaruje.

Detajlne krajine, izseki iz posamičnih delov travnikov, gozdov so v likovnem opusu slikarke Mateje Kavčič stalno prisotne vsebine. Naravno poveže tudi z najbolj osnovno obliko – krogom. Krog je sonce, je planet, je zemlja, luna; krog je univerzum, ki se v hinduizmu in budizmu pojavlja kot duhovni in obredni simbol. Krog se v Matejinih delih plemeniti z nešteto natančno izrisanimi deli listov posamičnih rastlin ter s tem cikličnim ritmom zaznamuje naravne cikle in zakone, ki vladajo v naravi, jo obvladujejo z nenehnim rojevanjem in razpadanjem vsega, kar se z njo povezuje. Krog je življenjski cikel vsakega izmed nas, je mehka oblika, ki jo razumevamo kot življenje, ki se z našim koncem ne sklene, ampak nadaljuje v vedno nova življenja. Matejini prvotno z barvo polni, harmonični krogi, v katerih so se nenehno ponavljali, preslikovali posamezni cvetni ali drevesni listi, delujejo kot portreti. Vsak list slikarka obravnava posebej, kot pravi portret, posnetek pravega lista iz umetničinega herbarija. Celoto pripelje do iluzionističnega učinka, da se skušamo dotakniti naslikanega, ker se zdi, kot da gre za gozdni kolaž, prinesen iz gozda, travnika ali vrta, kot da se je ravnokar usulo drevo po pomladanskem razcvetu ali v pozni vihravi jeseni. Ponavljajoč se motiv posamičnega nas vpelje v stanje, ki nam pričara svojstveno otipljivost in občutenje tega, kar nam ponuja narava sama. Menda slikarko vse bolj razburja misel, da nam vse bolj urbano, ki se širi na vse konce, podira gozdove, betonira travnike, gradi betonske svetove, v katerih se človek, ki je tudi sam del narave, počuti osamljenega. Osamitev je tista, ki nas spodbudi, da se vrnemo v prvotno okolje, ki nam ponuja radosti zgolj in samo našega obstoja, toda hkrati hodi ta strah z roko v roki s človekovim brezskrbnim uničevanjem. Zato se Kavčičeva v zadnjem obdobju odvrne od barve in se popolnoma poda v risbo, ki jo je sprva zasnovala na stenah, kjer je delovala kot gozd in njegova bogata podrast, po katerem so se sprehajalci naužili neopaznega, ki pravzaprav obstaja, živi okoli njih; to je v prostoru jasno nakazovala tudi z uvajanjem travnatih« vrvi«, ki so se kot kače razraščale po prostorih in s svojim nemim krikom skušale izzvati posameznika, da bi se spet obrnil k naravi. Brez umetničinih besed lahko jasno vidimo njeno usmerjenost v naravo, ki jo tokrat portretira bolj celostno. Ne izbere si posameznih delov rastlinskega sveta, ampak na okroglih platnih predstavi izseke njej znanih gozdnih poti, delčkov travnikov, skrivalnic med praprotjo. Kar se je porodilo na stenah, je prešlo v ponovno kroženje in vzniknilo na zdaj zanjo že značilnih okroglih platnih. Mateja se tokrat celostno obrača k prvinskemu – z risbo kot prapočelom, s krogom kot univerzalnim simbolom, z ogljem, barvo, ki jo ustvarja narava, in z vsebino, ki je pravzaprav Matejin klic k ponovnemu stiku, k simbiozi med človekom in naravo. Okrogla platna polni s preciznostjo, s skorajda botanično risbo, z ogljem riše naravo – zdaj, ko ni več barve, nas drami tudi k prebujenju, k skrbi za zeleni svet, ki bi morala obstajati v vsakem izmed nas. Toda ne gre le za skrb, gre tudi za povabilo posamezniku, ki naj ve, kje in katere poti mora izbrati v svojem krogotoku življenja, ki naj ga vendarle obvladuje in vodi narava sama. Gole, mrtve stene oživlja, spreminja v tapiserijo zelenega. Stene so polne življenja, svežih sap, toda kaj le pomenijo brez barv, ki so v tem prostoru le v našem spominu? Slikarka nas povabi v skupinsko intervencijo, ko svojo, z ogljem zarisano gozdno sliko podari obiskovalcem, naj jo zapolnijo z življenjem barve. Zdaj, v tem zavetrju večno zelenega se spomnimo na podobo zelenega okoli nas, in potem stopimo, nazaj, v zeleno.

Saša Bučan

Nazaj na prvo stran