RAZSTAVA ZA PTICE IN NAKLJUČNEGA SPREHAJALCA, Galerija Srečišče, Hostel Celica, Ljubljana, 2013

EXHIBITION FOR BIRDS AND PEOPLE PASSING BY, Galerija Srečišče, Hostel Celica, Ljubljana, 2013

V slovenski ljudski pravljici pastirček z vejami pokrije speče vile in jih tako zaščiti pred vročim opoldanskim soncem. Ko se vile prebudijo, se na videz presenečene zahvalijo in obljubijo, da ga za skrb in delo obdarijo pod pogojem, da se na poti domov ne ozre več nazaj. Če se pastirček obrne, del vse večje črede, ki mu sledi, izgine; v drugi verziji se ne ozre in tako v bogatem domu srečno živi do konca dni.

V pastirčku lahko prepoznamo sled Orfejeve poti v Had, kamor se je odpravil iskat ljubljeno Evridiko, a se je na poti nazaj ozrl in takrat za vedno izgubil svojo ljubezen.

V slovenski pravljici je narava bolj mila. Čeprav je pastirček posegel v svet vil, ki je bil od nekdaj nedotakljiv, dečka ne kaznuje. Bogastvo za tega, ki lahko pusti za seboj določeno izkušnjo, je hkrati nagrada za sočutje in ustvarjalnost, ki ju izkaže pastirček z zastirko, zaščito pred soncem – najvišjim nebesnim telesom. Veje, s katerimi je zaščitil vile, so material, ki ga je deček najbolje poznal, saj si je iz njih izrezoval piščali in palice za čredo. Povezanost človeka z naravo se vedno izraža v ustvarjalnosti, ki je že sama nagrada za to, da smo jo znali opazovati, ji prisluhniti, slediti in se od nje učiti.

Narava in lepota sta v delu Mateje Kavčič tesno prepleteni. Ne le vzcveteli cvet, tudi suho vejevje, neopazne trave in nagnito listje so vir, iz katerega črpa navdih in energijo za svoje čarobne barvne mandale. Okrogle slike, ki spominjajo na ščite sodobnega Zelenega Jurija, se po Mondrianovih abstrakcijah, izpeljanih iz drevesa, in objektih minimalistov ponovno vračajo v gozd, kjer sestavljajo celostno umetnino.

* * *

Po končani srednji šoli za oblikovanje in fotografijo je Mateja Kavčič študirala slikarstvo na likovni akademiji v Ljubljani, kjer pa vzdušje v letniku Janeza Bernika, zadnja leta preden se je prfesor upokojil, ni bilo stimulativno. Študentje so si zato pomagali med seboj, slikarji so obiskovali ateljeje kiparjev, kjer so bili odnosi s profesorjem bolj sproščeni. V iskanju lastnih svetov so študentje razvili svoje (p)osebne, ustvarjalne načine preživetja, ki je iz zaprtih akademskih ateljejev klicalo ven, v naravo.

Tak je bil tudi Matejin projekt Galerija v Tivoliju leta 1997. Mlada slikarka je v objemu mestnega parka po vzoru Riharda Jakopiča in mlajših: Mateja Tauferja, Jirija Kočice in Žige Okorna (zadnje dva sta od 1991 do 1997 delovala ob tivolskem bajerju in na lokaciji nekdanjega Jakopičevega paviljona) v bližini postavila “svojo” galerijo. Poslikane stene galerije so se navezovale na okolico, kot bi nanje padale sence visokih dreves, čez njih pa so visele slike štirih osnovnih elementov: vode, zemlje, zraka in ognja.

Po končanem študiju je Mateja potrebovala čas za vrnitev nazaj v svoj ustvarjalni potencial, ki je zaščiten počival pod debelo plastjo oglja, granita in črne krede … Na Dolenjskem si je uredila svoj vrt, negovala je zemljo, sestavljala pridelke, zbirala semena, zdravilne korenine in zelišča ter vpijala barve letnih časov. Že med študijem je sodelovala tudi pri restavratorskih projektih in, zanimivo, v restavratorski praksi je morda tudi našla izhod in pot za naprej: ponovno je začela slikati, fotografirati, zbirati gradivo in ga urejati v ogromne, a pregledne sezname, ki na prvi pogled nekoliko spominjajo na natančno konservatorsko dokumentiranje kulturnega spomenika pred in po posegu.

Ti fotografski sklopi pa niso le dokumentarni material, temveč obsežno likovno beleženje razmerja, ki se razvija v njenem vse bolj občutljivem soočanju z naravo in njenimi procesi.

Matejina dela govorijo o doživljanju gozda kot popolne stvaritve. Sprva je njegove darove nosila domov, kjer je iz listja, cvetov, vejic in plodov sestavljala krožne slike. Pri slikanju je še izhajala iz modelov: v naravi je izbrala par vzorcev, ki jih je na sliki v sekvencah ponavljala iz sredine proti obodu, dokler ni povsem zapolnila površine. Ker je Mateja zvesto sledila naravi, najboljši učiteljici, je avtomatično ponavljanje kmalu povsem opustila. Vsak list posebej je postal model zase, niti en sam se ni smel ponoviti, ker bi se naravni krog podrl in natančno oko bi takoj opazilo kopijo in kliše znotraj naravnega reda. V naravi ni kopije; umetnik razume in potrpežljivo sledi naravnim zakonitostim. Šele ko se najbolj verno približa posameznim fragmentom, lahko iz njih ustvari novo celoto, ki seže izven naravnega v umetnostni svet, v katerem leži abstraktna geometrija.

V tem procesu lahko prepoznamo pomen (samo)omejitve, ki Mateji omogoča, da v polnosti izrazi posebnost vsakega posameznega delca kot celostno »osebo«. V svoji diplomski nalogi je zapisala citat Carla G. Junga: Občutek za brezmejno dosežem le tedaj, če se skrajno omejim. Tudi barvna skala posamezne slike je skrčena, tako da toni od daleč delujejo skoraj kot monokromi s skritim notranjim redom in žarenjem. Prav to žarenje loči Matejine slike od minimalističnega principa umetnosti in jih zaradi njihove končne neulovljivosti približa izkušnji nadčutnega.

Zaradi povezanosti z naravo, kateri je zapisala svoje življenje, ne preseneča, da je podoba kmalu preskočila meje nosilca. Mateja je začela v gozdu puščati sledi, ki niso bile zgolj odtisi njenih korakov, temveč nekakšna likovna sporočila, s katerimi je kot slikarka posegla v neobdelano krajino. Na fotografijah te zemeljske intervencije, ki jih umetnica prepusti trajanju in uničenju, spominjajo na mogočne baročne dvorane dvorcev in katedral, v katerih je figuralne prizore nadomestila organska ornamentika. Ko slika izgubi nosilec, oziroma je nosilec lahko cel planet, tesni škofjeloški atelje postane neskončen.

***

O vejah, ki so zaščitile vile, nihče ni razmišljal. Nekoč pa je mimo prišlo dekle in opazilo, da se med dračjem nekaj svetlika, kot bi se med suho vejevje ujeli prameni svetlečih se žarkov. Zložila je veje, jih razporedila po velikosti v krog in na vrh posula malo sončnega prahu … za ptice.

Vesna Krmelj

Nazaj na prvo stran